Pričakovanje dveh vélikih

Ko sem bil majhen, še otrok, sem v tem času vedno pričakoval dva vélika … Miklavža in Jezusa. Moram priznati, da sem kot otrok težje pričakoval Miklavža. In tudi veliko pričakoval od njega. Veliko želja in velike želje sem imel. Nekaj tednov prej sem jih zapisal na listek, ga pustil na okenski polici ter se veselil, ko je listek izginil.

Poleg smuči sem dobil tudi hrepenenje

Večer pred godom priljubljenega svetnika smo šli zvečer otroci zgodaj spat. Tudi vstali smo zgodaj. Spomnim se, da sem si kot desetletnik želel smuči, one Elanove, “metalke” smo jim rekli, ker so imele zgornjo oblogo iz aluminija. Nekaj let sem si jih želel, pa sem dobival le ono kar sem rabil – kaj za obleči, kakšno knjigo, sadje. Za smuči je bilo morda še prezgodaj, morda “miklavž” preprosto ni imel denarja za take reči ali pa me je le preizkušal …

… a mi s tem omogočil, da sem hrepenel in hrepenel. Smuči sem si močno želel, “miklavž” je nekaj let odlašal, a na koncu sem jih res dobil. Še danes vem kaj je to hrepenenje. Danes sem hvaležen za to izkušnjo, za to, da sem ohranil občutek hrepenenja v odrasla leta.

V tistih časih in še desetletja nazaj, se je – čakanje in stopnjevanje hrepenenja – zgodilo skoraj avtomatsko, ker preprosto ni bilo toliko denarja. Sedaj moramo za to izkušnjo aktivno poskrbeti.

Dobro, pa tudi če na prvi pogled ne izgleda tako

V Psalmu 85, ki ga letos beremo pred Miklavžem, je brati tudi tole: “Gospod bo tudi dal, kar je dobro.” (Ps 85,13a). Ja, Gospod daje ‘kar je dobro’, Gospod – celo bolje od nas – ‘ve kaj je za nas dobro’, Gospod tudi ‘vedno daje kar je dobro’.

Gospod nam daje dobro tudi tako, da nam pusti stiske in omogoči preizkušnje. Včasih tudi zahtevne, pogosto v (pre)obilju. In kako težko je v obdobju preizkušenj razumeti, da so dobre. Kako naj bo nekaj, zaradi česar trpimo, dobro! Ne vemo, takrat sploh ne, včasih preizkušnje nikoli ne prepoznamo kot dobre.

Morda šele v zrelih letih, ko se ponižno ozremo nazaj, vidimo, da so bile stiske in preizkušnje dobre ker so:
1) nam omogočile nove vpoglede, zaradi katerih smo na kakšnem križišču zavili prav in ne narobe (Človekovo srce načrtuje svojo pot, a GOSPOD vodi njegove korake. Prg 16,9),
2) nas vodile po takih poteh, da smo prišli bližje k Njemu (Pomislil sem na svoja pota, svoje noge hočem obrniti k tvojim pričevanjem. Hitim in se ne obotavljam, ko se je treba držati tvojih zapovedi. Ps 119, 59-60),
3) nas prav preizkušnje obvarovale česa še veliko hujšega (Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro. 1 Mz 50,20a)
4) nam omogočile razvoj tistih “mišic”, ki so nam kasneje omogočile pobiranje ob hudem padcu. (Bog vse milosti, ki vas je po Kristusu Jezusu poklical v svojo večno slavo, vas bo po kratkem trpljenju sam izpopolnil, utrdil, okrepil in postavil na temelj. 1 Pet 5,10 ).

Ko se oziram v otroška leta, vidim, da je to, da mi moja “miklavža” nista omogočila smuči že prvo leto, dobro zame. Da sem ohranil izkušnjo hrepenenja, da sem postal vsaj malo bolj potrpežljiv. In najbrž še kaj, kar do sedaj sploh nisem spoznal.

Tako kot nam Bog daje to kar je v resnici dobro za nas, smo starši in stari starši odgovorni za to, da premislimo, kaj je v resnici dobro za otroke, za vnuke. In jim damo to kar je dobro, takrat ko je dobro in ne le to kar si želijo in takoj ko si zaželijo.

Čas pričakovanja Jezusa je čas tihote

Advent je seveda predvsem pričakovanje učlovečenja Boga, ko Božji sin v podobi majhnega otroka, pride med nas. Otrok pa – tudi človeški otrok – pride med nas brez bleščave milijona luči, brez glasnega razbijanja, brez popivanja in prenajedanja.

Otroka s tem le prestrašimo. Tudi Božjega otroka. In ne pride. Ker on prihaja tiho, le nežno trka in čaka pri vratih. Da slišimo in da odpremo (Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj. Raz 3,20).

Najprej je treba torej utihniti, da slišimo, potem pa odpreti, da lahko vstopi. Če ne slišimo in če ne odpremo, ostanemo v “hlevu” polnem hrupa, a sami. Brez Otroka. In “večerjamo” sami.

Oče naj prvi sklene roke v molitev …

Svet nas rine v bleščavost milijona luči, mi pa lahko rečemo ne – in pustimo goreti le svečam, najprej eni, nato dvema, trem, štirim. Svet nas rine v glasno razbijanje, mi pa lahko rečemo ne – se umaknemo v tihoto družinske molitve in prisluhnemo. Svet nas rine v popivanje in prenajedanje, mi pa lahko rečemo ne – se odrečemo in damo onim, ki nimajo.

Kdo pa naj v družini omogoči izkušnjo hrepenenja, tako, da otroci dobijo tisto kar potrebujejo in ne le tisto kar si želijo? Kdo je tisti, ki mora pogledati naprej, kdo lahko vidi otroke kot odrasle in že sedaj ve kaj je zanje dobro? Oče in mama. A oče naj da pobudo in vztraja. Tudi dedek in babica …

Kdo pa naj ugasne milijon luči in prižge svečo? Kdo naj utiša hrupno razbijanje in v tihoti sklene roke v molitvi? Kdo naj ukine popivanje in prenajedanje in poskrbi, da dobijo oni, ki nimajo? Vsakdo.

A kdo naj dá pobudo v svoji družini, v svojem okolju? Kdo naj začne in vztraja pri manj bleščave, manj razbijanja, pri manj popivanja in prenajedanja?

Vsakdo jo lahko da, a v družini naj bo to oče. Oče naj da pobudo in naj vztraja. On naj postavi pravila, se jih sam drži in naj vztraja. On naj tudi prosi pri tem za Božjo pomoč. Žena naj se mu v prošnji pridruži in moža podpre.

Aleš Čerin

Showing 14 comments
  • Sonja Mastnak
    Odgovori

    kako lepo razmišljanje…tudi sebe sem našla v tem,….ampak mi smo živeli v časih,ko nismo upali veliko ,,zahtevati,,,ker smo čutili zmožnosti. Vtej skromnosti vidim člane gibanja VIL,ko smo pisali Miklavžu in sem morala napisati po njihovem nareku…mandarino,smokije,čokolado in zdravje za naše starše,to je ista želja že vseh 19let kar sem z njimi. To poskušam prenašati v svoje življenje zato sem parkrat peljala moja vnuka na to druženje,da vidita to razliko in bila sem pozitivno presenečena s kakšnim spoštovanjem in zanimanjem sta to sprejela in pripravljena sta še sodelovati…hvala Bogu.

  • Barbara Polda
    Odgovori

    Všeč mi je brati o hrepenenju, ker se mi tako veliko stvari prečisti, ki mi v vsakdanjem življenju niso tako jasne. Tako predstavljeno hrepenenje, pričakovanje mi je nekaj lepega, neka vrednota, ki mi daje moč in vztrajnost in odpira nov pogled.
    V vsakdanjem življenju pa mi hrepenjenje ni tako jasno. Preveč se pomeša s strahom ali bom sploh res dobila kar si želim in ali si to res želim, ali sploh vem kaj si res želim, ali bom na koncu samo izmučena od hrepenenja in še razočarana, ker mi ne bo izpolnilo (previsokih) pričakovanj…Izmučena od strahov ali sem sploh sposobna doseči kar si želim.

    • Aleš Čerin
      Odgovori

      Spoštovana ga. Barbara!

      Ja, meni je hrepenenje tudi vrednota, ki jo je vredno izpostaviti in gojiti. Predvsem pri otrocih. Sam še nisem pomislil, da bi se hrepenenje mešalo s strahom. Nimam take izkušnje.

      Bog je velik in bo dal. Prositi ga je treba. To so nam pa starši še premalo vcepljali. Vsaj meni. Na tole se pa zanesem: »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Ali pa: kdo med vami bo dal svojemu sinu kamen, če ga bo prosil kruha? Ali mu bo dal kačo, če ga bo prosil za ribo? Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobro tem, ki ga prosijo.« (Mt 7,7-11)

      Vse dobro in obilo Božjega blagoslova.

      Aleš Čerin

  • Vincencij Dreo
    Odgovori

    Včasih nimam dobrih občutkov, občutkov zadovoljstva ob branju Svetega pisma.

    Rad bi razvil večje hrepenenje po Božji besedi.

    Rad bi razvil ljubezen do Boga.

    Rad bi razvil navado neprenehne molitve in se ne naveličati.

    ****

    Hvala Miklavž za “pavzo in vesele trenutke ob obdaritvi” med
    prebiranjem te poglobljene tematike in razmišljanja o sami temi.

  • Sara Crepinsek
    Odgovori

    Se popolnoma strinjam. Mnogokrat vztrajam pri stvareh, za katere menim, da so za otroke dobre, pa so vsi proti (z možem se prej dogovoriva). Zadnji primer… Svoj prvi mobitel sem dobila pri 21. letih. In še takrat sem trdila, da ga ne potrebujem. Ko sem sama postala mama sem bila vedno precej skeptična do tega, da imajo otroci telefoni že v prvem razredu. Pri tem mi je bila v veliko pomoč izjava britanskega združenja pediatrov, ki si je upala v imenu svojih članov objaviti izjavo, da staršem priporoča, da otroci nimajo mobilnega telefona do 12. leta. Moj najstarejši otrok je menda še edini v razredu, ki ga nima. Čez slab mesec jih bo dopolnil 12. Čakal je in dočakal… ata že išče pravega. Ko sem malo za šalo malo zares predlagala navadnega in ne “pametnega” sem skoraj dobila “odpoved” :). Zdaj se le še pogajamo, kolikšen bo njegov prispevek k mesečni naročnini. Nepojmljivo!! Izjava njegovega sošolca je bila: “Zanimivo kako se družine med seboj razlikujejo. Eni dobijo vse in takoj, ti pa XXXX , ko imaš tako mamo moraš pa počakat.” Se mi prav fino zdi!

    • Aleš Čerin
      Odgovori

      Spoštovana gospa Sara. Hvala za vaše razmišljanje in vztrajanje pri tem, da otrok nima telefona. Predlagam, da vztrajate še naprej. Sploh pa ne pametnega telefona. Miha Kramli, vodja Centra za zdravljenje odvisnosti v Zdravstvenem domu Nova Gorica pravi, da ‘otrok ne sme bili LASTNIK pametnega telefona. Proism vas pozanimajte se o škodi, ki jo pametni telefon lahko povzroči otrokom. S tem so jim stalno dostopne vsebine na internetu, ki pa so tudi pošastno perverzne. In dati dostop do tega 12-letniku? Nikakor. Pred nekaj tedni je o zasvojenosti s pornografijo na Nikodemovem večeru v Ljubljani spregovoril Peter Topić.

      Vse dobro želim in obilo blagoslova v pričakovanju Odrešenika.

      Aleš Čerin

  • Karmen Kristan
    Odgovori

    Zanimivo, tudi sama sem pisala o teh temah na svojem blogu, seveda z malo drugačnimi poudarki.
    https://vsedobro.wordpress.com/2016/12/05/dragi-miklavz/
    https://vsedobro.wordpress.com/2016/12/10/jezus-bozicek-in-dedek-mraz/
    Zmotil pa me je naslov tega prispevka PRIČAKOVANJE DVEH VÉLIKIH, saj verjetno nehote izpade tako, kot da se enači Jezusa z svetim Miklavžem. Prihod Miklavža se dejansko v resnici ne zgodi. Miklavževanje spada med ljudske pobožnosti. Jezus pa resnično prihaja vsak trenutek v naša srca. Ob božiču to še posebej ozaveščamo, praznujemo in se zahvaljujemo. Dobra priprava v adventu pripomore, da postane božič krona, vrh vzpostavljenega osebnega odnosa z Jezusom.V adventu naj bi se pripravljali na prihod – rojstvo Jezusa, kar pomeni, da je to obdobje osebnega prečiščevanja (morda tudi askeze), z namenom narediti več prostora za Boga, da bi ga lažje sprejeli v hlevu svojega srca. To je čas intenzivne duhovne prenove, za kar sta tišina in samota najbolj primerni.In kaj nam ponuja svet? Pričakovanje daril, dobrih mož, pojedin in veseljačenj, veliko hrupa. Prižiganje lučk je dogodek, ki napolni center Ljubljane. O, ko bi le tako hrepeneli in iskali resnično Luč, ki prihaja v temo sveta.
    Božiček to je Božič, majhen Bog ali Bogec, to je Jezus. Da bi izrinili Jezusa in naredili božične praznike za vir velikanskih zaslužkov, ob brezglavem kupovanju daril v evforiji obdarovanja v naši potrošniški družbi, so antiKristusovi uporabili umetno ustvarjen lik Božička. Žal se tudi veliko kristjanov brez problema obdaruje v imenu Božička ali celo otroke navaja na to, da je darove pod božičnim drevescem prinesel Božiček. In tako postane za otroke Božiček glavna oseba božiča. Ne Miklavž, ne Božiček, niti Dedek Mraz, niti vsi trije dobri, decemberski možje skupaj niso tako véliki kot Jezus, ki nam daje sebe v dar.

    • Aleš Čerin
      Odgovori

      Karmen, hvala za odziv. Seveda dveh velikih ne gre primerjati, tako kot praviš. Miklavž je véliki seveda, a sem tule mislil z vidika otroka. Tudi za pisal sem tako: “Moram priznati, da sem kot otrok težje pričakoval Miklavža.”

      hvala, ker si lepo usmerila na pomen pričakovanja rojstva Jezusa in na zblojenost obdarovanja na Božič, ki nam izrine pomen rojstva Boga. Hvala Bogu torej tudi za Miklavža, ki je kar precej prej in – če ne podležemo umetnemu Božičku – Božiča ne moti pretirano. Evo, tudi zato je Miklavž véliki 🙂

  • Simon Brdnik
    Odgovori

    Dobera tema za razmišljenje je pred nami.Popolnoma se strinjam s komentari pred mano. Ob tem razmišljanju pa mi je prišla na misel moje hrepenenje, kaj bom dobil ob birmi. Seveda smo se otroci pogovarjali o tem, kaj vse bomo dobili, sanjali smo pri belem dnevu. Uro, kolo pa tudi še kaj vrednejšega smo pričakovali. Res smo dobili nekaj od tega, v svoji še otroški pameti pa smo pozabili na najvažnejši dar : DAR SVETEGA DUHA, ki ga vsem vam sedaj privoščim v izobilju !

  • Andreja Gumzej
    Odgovori

    Tokrat me je ob besedi nagovorila še fotografija. Z njo je oživel Gregorčičev verz Skrivnostno snuje roka tvoja. Kaj snujejo prsti? Kaj skrivajo dlani? Počakaj. Pričakuj. Naj spregovori hrepenenje. V dedovih dlaneh niso bonboni, oviti v bleščeč in šumljajoč papir. In otroci ne čakajo, da nasitijo varljive čute. Zato bodo dobili, kar potrebujejo: dedovo pozornost, tišino adventa, v kateri ne bodo potrebovali milijon lučic kot dokaz ljubezni. Dobili bodo ljubezen – božič, saj bo z njimi zaživel Jezus. Pravzaprav so ljubezen že dobili, tako kot je Jezus že prišel pred 2000 in več leti.

  • Alenka Slapšak
    Odgovori

    Ja. Želeti si in znati počakati. Pričakovanje je tisto najlepše, tisto med “še ni” in “potem”…
    Zakaj bi “miklavž” pobiral pisma že prvo noč, ko so nastavljena(to bi znalo biti že okrog1.novembra ;)), zakaj bi božično drevesce postavljali na začetku decembra??

    Velikokrat, ko so velike očke malih otroških “bučk” “požirale” predčasne praznične lučke, je bilo potrebno odgovarjati na:”Zakaj drugje že, pri nas pa še ne?” In čez leta so sami, pri mlajših od sebe, uporabili najin odgovor:.Ker so izgubili koledar…”

    In danes je tako težko počakat’, tudi nam odraslim (“fajn”avto-čeprav brez prebite pare, brž v novo hišo-čeprav z norimi krediti, posledično pa ogromno stresa tudi za to, ker ne pustimo času čas…)
    Težko počakati, ja, in ne samo v decembru… Hitremu navdušenju skušamo čimprej ugoditi…in ko le to malenkost popusti, zmanjka vztrajnosti…
    Ta vzorec prakticirajo že otroci, ko begajo od ene interesne dejavnosti do glasbene in športa… In večkrat ne le zato, ker se “iščejo”, ampak, ker ko se pojavi problem, ko ni več samo fajn, ko je potreben trud…, “preprosto”… “vržejo puško v koruzo”…in začnejo, drugje, znova…
    …Ta vzorec se, prevelikokrat, preslika v odnose… In posledično človek ni srečen, pa čeprav bi imel “vse”…, ker se nima s kom veseliti, ker nima s kom deliti, ker nima nikogar, ki bi mu sam lahko bil “miklavž”, predvsem pa, ker išče srečo na napačnih mestih, kjer v vsem zunanjem obilju, v notranjosti, navkljub praznini, ni prostora niti za najbolj borne “jaslice”… In “krika” potej Luči ne poteši noben, še tako “v nulo” premišljen prižig prazničnih lučk…

    G.Čerin, hvala za podane namige za razmislek. 🙂

    • Aleš Čerin
      Odgovori

      Spoštovana Alenka. Hvala za vaš prispevek. Še posebej me je nagovoril tale del: “Težko počakati, ja, in ne samo v decembru… Hitremu navdušenju skušamo čimprej ugoditi…in ko le to malenkost popusti, zmanjka vztrajnosti… Ta vzorec prakticirajo že otroci, ko begajo od ene interesne dejavnosti do glasbene in športa… In večkrat ne le zato, ker se “iščejo”, ampak, ker ko se pojavi problem, ko ni več samo fajn, ko je potreben trud…, “preprosto”… “vržejo puško v koruzo”…in začnejo, drugje, znova… Ta vzorec se, prevelikokrat, preslika v odnose…”

      Vse dobro.

  • Petra Šuster
    Odgovori

    Že dolgo hrepenim; mestoma od silnega hrepenenja ohromim…zlomi me bolečina ob spoznanju, da ne prejmem in vedno znova in znova se sprašujem: zakaj, Bog, zakaj mi nalagaš ta križ. Večkrat si rečem, da je to Njegova kazen, ker sem marsikaj dobrega opustila, ker sem se zlomila pod težo spoznanja, ki je skrivoma prišlo v mojo realnost. Potem pa, kot da bi se zbal zame in za mojo vero, preko raznih medijev mi sporoči: da me ima rad, takšno, kakršna sem, z vsemi napakami, z vsemi prekrški, pri izpolnjevanju družbenih norm… in upam, hrepenim naprej. Hvala vam za napisano, podprlo me je v mojem hrepenenju, a vprašanje ostaja: zakaj jaz, zakaj ta križ, Gospod.

    • Aleš Čerin
      Odgovori

      Spoštovana gospa Petra. Hvala za vašo iskrenost. Želim vam spoznanja, ki ga že imate: ” …da me ima rad, takšno, kakršna sem, z vsemi napakami, z vsemi prekrški, pri izpolnjevanju družbenih norm …”. A še v večji meri.

      Vse dobro vam želim. Aleš

Leave a Comment