Z Jezusom k samemu sebi!
dr. Robert Petkovšek CM
Spoštovani, spoštovane,
kakor običajno bi bilo tudi za današnjo duhovno poglobitev najbolje le znova in znova prebrati vsakega od treh odlomkov Božje besede današnje 5. postne nedelje, zadnje pred cvetno nedeljo. Rdeča nit našega razmišljanja je: »Z Jezusom k samemu sebi.« Božja beseda v evangeliju govori o ženi, ki so jo pismouki in farizeji pripeljali k Jezusu, češ da so jo zasačili pri prešuštvovanju. V 1. berilu nam prerok Izaija prinaša Božje sporočilo: »Glejte, novo stvar storim – zdaj že klije.« V 2. berilu pa slišimo Pavla reči: »Glejte, vse imam za izgubo zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa.«
Pavel je torej spoznal Kristusa. To spoznanje ga je čisto preplavilo; na nič več drugega ni mislil kakor na Kristusa; ni ga mogel pozabiti – zato pa je pozabil na vse drugo. Vse drugo je zanj postalo nepomembno – vse drugo je imel za izgubo.
Pregovor pravi: Ljubezen je slepa. Zgodi se lahko, da oseba, ki se zaljubi, vidi le še ljubljeno osebo – za vse drugo postane slepa. Mlad človek lahko ob tem pozabi na šolske obveznosti in ocene se poslabšajo. Vendar – to ni prava ljubezen. V resnici je to navezanost. In naše življenje je polno navezanosti in odvisnosti, ki nas uničujejo.
Prava ljubezen razsvetljuje in prinaša življenje. Ljubezen človeka dvigne; človeka naredi boljšega, bolj redoljubnega, prizadevnega in delavnega. Prava ljubezen učence spodbudi k boljšemu učenju, tako da ocene izboljšajo. Prava ljubezen človeka rešuje slabih vplivov, slabe družbe in zasvojenosti. Ljubezen je tista, ki življenje prinaša, in ne uničuje.
To se je zgodilo Pavlu, ki je bil prej Savel. Preden je Pavel spoznal Jezusa, je preganjal nedolžne ljudi; ko pa enkrat spozna Jezusa, se zanj svet obrne na glavo. »Gorje mi, če ne bi oznanjal!« pravi. Odslej ga najdemo povsod; ljudi povsod spodbuja k spreobrnjenju, k temu, da sprejmejo Kristusa in se odrečejo praznim stvarem. Tudi sami se velikokrat kar utapljamo v praznih stvareh.
Srečanje s Kristusom je Pavla povleklo iz praznine. Sedaj vidi praznino tistega, ki mu je neko pomenilo vse. To spoznavajo vsi spreobrnjenci. Sprašujejo se: »Kaj sem vendarle prej počel! Bogpomagaj – kako prazno je v se bilo!« Eden največjih spreobrnjencev, sv. Avguštin si je očital, da je pozno sprejel Boga: »Pozno sem te vzljubil, lepota večno davna, večno nova.«
Tudi za ženo, ki so jo pripeljali pred Kristusa, da bi jo obsodil zaradi njenih grehov, lahko rečemo, da odhaja drugačna, prenovljena. Po tedanjih zakonih bi jo morali kamenjati – ona pa od Kristusa odhaja v novo življenje.
Bog je ljubezen in Kristus je utelešena ljubezen. Kristus za seboj ne pušča opustošenja, uničenja, ampak novo življenje in upanje. Za njim vse vstaja v življenje. To je po preroku Izaiju oznanjal Bog: »Glejte, novo stvar storim – zdaj že klije.« Ta nova stvar se rojeva v Kristusu – v Kristusu pa sami postajamo novi človek. Sv. Pavel je zase rekel: »Ne živim več jaz – v meni živi Kristus.« V komur živi Kristus, v tem se rodi novi človek – starega ni več.
Vrnimo se k naši temi, naslovljeni: »Z Jezusom k samemu sebi!« Odgovorimo nanjo: z Jezusom se v nas rojeva novi človek – z njim najdemo v sebi novega človeka.
Bogdaj, da bi se v postnem času čim bolj spoprijateljili z Jezusom – da bi se v nas rodil novi človek in da bi stari izpuhtel.
4. POSTNA NEDELJA: Z JEZUSOM NAZAJ K OČETU
Z Jezusom nazaj k očetu
S. Andreja Rihar MS
Okusite in poglejte, kako je Gospod dober, vzklikamo na 4. postno nedeljo.
Kako to, da moramo to slišati tolikokrat, pa se še kar naprej vsiljuje podoba Boga, ki nas plaši, pred katerim se raje skrijemo, kot pademo v objem?
Bogoslužje današnje nedelje postreže z enim najčudovitejših primerov Jezusovega prizadevanja, da ranjenemu človeku odstre pravo podobo Boga. Prilika o izgubljenem sinu, kot smo vajeni reči …
Ker je pred nami tako bogat zaklad, bom poskusila zajeti le delček tega neusahljivega vira. Četudi smo kdaj že okusili njegovo svežino in opoj, lahko zajemamo globlje in globlje in Božja beseda, močna in učinkovita, bo na tihem ustvarjala brate in sestre enega Očeta …
V tem razmišljanju bi se rada ustavila ob očetu obeh izgubljenih sinov, ob njegovemu pogledu.
Neki človek je imel dva sina … Predstavljajmo si domačijo, poslopja, polja, vinograde … Vrvež vsakdanjika … Služabnike in najemnike, vsakega pri svojem opravilu in med njimi gospodar, ki vodi, nadzoruje in dela tudi sam … Kakšen je njegov korak? Kakšno občutje v njegovem srcu, ko je obdan z mnogimi, a sam, tako sam … Saj je brez obeh sinov … Prvi se je čutil preveč utesnjenega, zahteval delež premoženja, ki naj bi mu pripadal, in se z njim znašel daleč od doma, v samotni, tuji deželi, obubožan in oropan, saj je bila svoboda, po kateri je zahrepenel, lažna; in stvari, v katerih je hotel uživati brez mej, so ga naredile in pustile strahotno praznega … Drugi sin je na domačiji – toda: ali se, priden in neoporečen, sploh loči od služabnikov? Kakšna bolečina in ponižanje za očeta!
Kaj se torej zrcali v očetovem pogledu? Rada ga motrim, ko v večernem mraku na robu svojega posestva zre v daljo, iščoč svoja dva oddaljena sinova. Kako v duhu hodi po blodnih poteh mlajšega: ga bo v tisti strašni osami dosegel njegov pogled, s katerim ga je pospremil ob odhodu? pogled, poln topline; zastrt z bolečino zaradi stiske, v kateri se bo slej ko prej znašel njegov upornik, a vendar puščajoč polno svobodo; pogled, nemo zagotavljajoč: otrok, zares te ne bom zapustil, kjerkoli boš hodil …
Kakšen je očetov pogled, ko zagleda že od daleč, ko teče naproti, ko prižme v svoj objem vračajočega sina, z vsemi zavoženimi potmi vred? Pogled, ki obuja v življenje, sprejema domov, ki nanovo oblači, vrača dostojanstvo, ki vabi na gostijo: jejmo in se veselimo!
Kakšen je očetov pogled, ko zapusti svatbo in ples v domači hiši, in stopi ven, v noč, v temo, med samotno drevje v vrtu, kamor se je zatekel starejši sin? Nabit z jezo, ker se oče veseli razuzdanega sina, njega, pridnega in zvestega, pa ne vidi! In mu ne privošči niti kozliča, kaj šele pitano tele … Kaj se zrcali v očetovem pogledu, ko prestreza sinovo zavist, ljubosumje, občutek prikrajšanosti in krivice, primerjanje, obsojanje, trdoto srca, tako značilno za tega, ki se ima za pravičnega? Kaj neki je v očetovem srcu, da se pogled ne skali, da tam, na dnu, ostaja jasen in čist, ko prestreza vso sinovo temo? O, ta pogled, neskončno rahločuten in obziren, da ne bi ranil še bolj; pogled brez kančka očitka, odsevajoč le stisko očeta, hrepenečega po sinu, ne hlapcu; globok pogled, da bi dosegel dno; ves navzoč in obziren hkrati, da ne bi bil vsiljiv; potrpežljiv in vendar na preži, da prestreže otroka, ko dozori v skesanost … Pogled, ki čaka, da se zdrobijo suženjski okovi in se rodi nov človek, zavedajoč se neskončne obdarovanosti: otrok, ti si vendar vedno pri meni …
Jezus, edinorojeni sin, ki bivaš v njegovem naročju: pokaži nam Očeta!
*********
Kakšna je moja podoba Boga? Ali verjamem, da me ne ljubi zato, ker sem »neoporečen«, ampak preprosto zato, ker je moj Oče? Se mu upam odkriti vsak kotiček svojega srca?
Se čutim bolj mlajši ali bolj starejši sin? Hrepenim, da se kot grešnik vrnem »domov«? Ali pa morda čutim, da me moja »pravičnost« duši in me Bog vabi, da se spreobrnem od lastne popolnosti k usmiljenju in veselju nad svojim bratom?
3. POSTNA NEDELJA: Z JEZUSOM V POTRPLJENJU
Z Jezusom v potrpljenju
Rok Žlender CM
Dragi obiskovalci spletnega misijona, pošteno smo že zakorakali v letošnji postni čas. Ali še vztrajamo pri sklepih, ki smo jih mnogi sprejeli na pepelnično sredo? Molitev, post in dobra dela – koliko se še zavestno trudimo graditi življenje na teh stebrih in koliko smo v svojih prizadevanjih rodovitni?
V evangeliju 3. postne nedelje nam Jezus postreže s priliko o smokvi, preko katere nas spodbuja prav k večji rodovitnosti. Kaj je bil pravzaprav problem smokve, ki jo je imel lastnik zasajeno v svojem vinogradu? Zelo preprosto, ni rodila fig! Bila je torej nerodovitna, brez vsakih sadov. Kajti smokva, ki ne rodi fig – četudi morda navzven izgleda čisto lepo – ne daje tistega bistvenega, za kar je bila ustvarjena. In ne samo, da ni bilo nič od nje, še več, celo škodo je delala, saj je kar tri leta izčrpavala zemljo! Lastnik ima zato kot dober gospodar vso pravico posekati nerodovitno smokvo in nihče mu ne more ničesar očitati.
A vendarle, na sceno stopi obdelovalec vinograda in prosi lastnika, naj da smokvi še eno priložnost, še eno leto – morda pa le bo kaj od nje. Obdelovalec se zelo dobro zaveda, da smokva sama od sebe ne zmore dati prav ničesar, zato tudi obljublja, da jo bo temeljito okopal in pognojil. Le obdelovalčeva potrpežljiva skrb in nega je tista, ki smokvi omogoča rodovitnost.
Kaj se je na koncu zgodilo s smokvo iz prilike, tega Jezus ne pove. Morda je naposled vendarle pričela rojevati fige, morda pa se je upirala okopavanju in gnojenju vse do te mere, da jo je lastnik naposled posekal. Kakorkoli že, sporočilo prilike je jasno. Lastnik vinograda in smokve je Bog Oče. Obdelovalec vinograda in smokve je Jezus. Smokva pa predstavlja nas ljudi. Bog je v svoji ljubeči očetovski skrbi vsekakor dovolj potrpežljiv z nami, a ker nas – tako ali drugače, na bolj ali manj prijetne načine – okopava in gnoji, od nas tudi pričakuje določene sadove, določene rezultate. Ne pozabimo. Kakor je smokva pripadala svojemu lastniku, tako tudi mi pripadamo svojemu Stvarniku in smo Njemu odgovorni. Ne pripadamo samim sebi in Tebi, Gospod, bomo na koncu dajali odgovor.
Še smo v postnem času, še je možnost za napredek, še je priložnost za (še večjo) rodovitnost. »Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!« pravi apostol Pavel (2 Kor 6,2). A naj nas Božja potrpežljivost ne uspava, naj nas ne dela pasivnih. Dovolimo Gospodu, naj okopava, prekopava in gnoji tista področja naših življenj, kjer je to še potrebno. Kajti prišel bo tudi »čas, ko ni več časa«, kot bi rekel pesnik Dane Zajc. In kdo ve, kdaj bo zame prišel moj zadnji postni čas v tem življenju, morda že prav kmalu, bolj hitro, kot bi si mislil … Takrat ne bo več časa za okopavanje in gnojenje, takrat bo čas za preštevanje sadov.
Postni čas pa je tudi čas za dobro sveto spoved. Zato si ob prebiranju Pisma Galačanom (Gal 5,16-25) izprašajmo vest, kateri so sadovi Duha in katera so dela mesa v našem življenju. Pa srečno!
2. POSTNA NEDELJA: Z JEZUSOM, POGLED V BOŽJE!
»Z Jezusom, pogled v Božje!«
s. Francka Saje HKL
V svetlem delu rožnega venca – s katerim se spominjamo Jezusovega javnega delovanja – v četrti desetki molimo: »Ki je na gori razodel svoje veličastvo.«
O tem izrednem dogodku razodetja Jezusovega Božjega veličastva na gori nam pričuje evangelij letošnje 2. postne nedelje.
V molitvi ob tej Božji besedi želimo z vsem svojim bitjem prisluhniti Gospodu, kako nas z njo nagovarja, kakšne vzgibe in navdihe nam želi po njej podariti.
Morda bomo ob branju besed »Jezus je vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit«, v duhu zaznali kot: »Jezus je vzel s seboj mene, tebe in njega in šel na goro molit.« Morda nam Gospod želi s tem povedati, da k izkustvu tega izrednega dogodka razodetja njegovega veličastva niso bili povabljeni zgolj oni trije apostoli takrat, ampak tudi vsak od nas njegovih učencev danes: jaz, ti, on, ona …
V molitvi lahko z duhovnimi očmi – tako kot trije učenci z Jezusom na gori – zremo v spremenjen videz njegovega obličja, v njegova belo sijoča oblačila in vidimo njegovo Božje veličastvo. Z njim gledamo v Božje! Okušamo kot apostoli, kako dobro je biti z njim. Ob tem pa ne prezremo, da je govora tudi o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. To bo pot trpljenja, smrti na križu in vstajenja. Da je torej tudi trpljenje in smrt delež njegovega Božjega veličastva, ki se bo človeštvu razodelo v vsej polnosti z njegovim vstajenjem v jutru velike noči.
Táko duhovno izkustvo bližine z Jezusom na gori in zrenja v Njegovo Božje obličje v molitvi ob Božji besedi tega evangeljskega odlomka pa gotovo ni namenjeno sámo sebi ampak predvsem temu, da se vtisne v nas in ga lahko podoživljamo v vsakdanjiku našega življenja. Bodimo v tem milostnem postnem času na to še bolj pozorni: Kako nas Jezus vabi podati se z Njim na goro, biti z njim in gledati vanj – v Božje – sredi naših tolikih vsakdanjih opravil, skrbi, hitenja, dogodkov …, tudi križev, trpljenja in smrti? Kako nas tak notranji pogled z Jezusom v Božje krepi, opogumlja, dviga ter utrjuje našo vero in zaupanje, da gremo z njim našemu večnemu vstajenjskemu jutru naproti.
Vprašanja za razmislek:
– Se ob Božji besedi tega evangeljskega odlomka začutim nagovorjenega, da me Jezus želi vzeti s seboj na goro, da bi bil z njim in gledal v njegovo Božje veličastvo tako v izbranem času molitve kot tudi v vsakdanjem življenju?
– Lahko ob tem izkustvu poglabljam prepričanje, kako dobro je biti z Njim, in zaupanje, da mi tudi v težkih trenutkih Njegova bližina daje moči in me krepi?
– Kakšen je pogled mojih duhovnih oči? Če je morda preveč človeški, premočno zazrt v človeške dimenzije … ali lahko postaja z Jezusom bolj božji, skupaj z njim zazrt v Božje?
Prva postna nedelja: Jezus zavrne skušnjavca
Z Jezusom nad skušnjavca
dr. Peter Žakelj CM
Evangelij prve postne nedelje nas povabi, da se ustavimo ob Jezusovem postu, ki se je, kot pravi evangelist Luka, končal s hudičevimi skušnjavami. Skušnjave poznamo. Če jih nekoliko poenostavimo, lahko vidimo, da v njih hudič Jezusu ponudi predvsem lahke rešitve: naj ukaže, da se bodo kamni spremenili v kruh; naj ga počasti in tako pridobi vsa kraljestva sveta; naj skoči s templja, saj ga bodo angeli varovali. Če te skušnjave prenesemo v naše vsakdanje življenje, bi lahko rekli prvi: iskanje lahkih poti iz bolečine ali težav; drugi, dobra kupčija ali pa lahek zaslužek; in tretji: senzacija ali pa dobra reklama.
Prvo vprašanje, ki se mi poraja ob teh skušnjavah je: Čemu danes sploh rečemo skušnjava? Kako naj jo sploh prepoznamo? Jezusu skušnjavo prinese hudič. Ali verjameš, da hudi duh obstaja? Ali verjameš, da je hudi duh ves čas na delu? Če je tvoj odgovor negativen, lahko kar zaključiva razmišljanje o skušnjavah. Saj jih potem sploh ni. Če ni ognja, ni opeklin; če ni vode, se ne zmočiš; če ni hudega duha, ni skušnjav!
Če pa hudi duh je, se moramo tudi zavedati, da je ves čas na delu. Jezus se tega zaveda. Še več, zaveda se, da hudi duh ni kdorkoli, zato na skušnjave odgovarja s Svetim pismom. S tem nam pokaže, da je mogoče pravi odnos do sveta, hudega duha in skušnjav imeti le, če gradimo življenje na trdnem temelju, ki je Božja ne naša besed.
Da bi torej prepoznali skušnjave in se nanje prav odzvali se mora naš razum, naš notranji svet hraniti z Božjo besedo. Na njej lahko zgradimo pravi vrednostni sistem, v katerem bodo zgoraj omenjene skušnjave sploh skušnjave. Sicer ne pomislimo, da nas lahke rešitve tudi pomehkužijo in so v prvi vrsti skušnjave, ne pa resnična rešitev problema. In vendar se danes govori le o tem, kako bi dosegli čim več s čim manj napora. Le v luči Božje besede bomo zgradili pravi pogled na poštenje. Sicer ne bomo opazili, da nas lahka pot do zaslužka mogoče oddaljuje od bližnjega, od družine, od otrok ipd. Nenazadnje, danes je redko kdo previden, če mu je ponujena lahka pot do reklame. Za uspehom, slavo in pomembnostjo pa je pogosto huda skušnjava, da izgubimo pravi pogled na vse. Brez božje besede pa to ni skušnjava, ampak le uspeh.
Današnji evangelij razumem torej kot povabilo, da se ustavimo ob preprostih vprašanjih:
Ali verjameš, da hudi duh obstaja in je ves čas na delu?
Ali te v življenju vodi Božja beseda ali na splošno predvsem lažja pot, tisto kar ti bolj leži, ugaja?
Ali si pomislil, da si mogoče že v marsičem, kar že počneš, nasedel skušnjavi, ki te oddaljuje od Božje logike?
Lahko mogoče narediš sklep za začetek posta: Svoje življenje si bom prizadeval preveriti in uravnavati po Božji besedi.