Utrip življenja

Po vsem, kar Bog dela za nas, je samo še od nas odvisno, kako bo z nami!

Utrip življenja, vedno znova in v vsakem času, v predprazničnem pa še posebej, bolj kaže dejansko stanje družbe in časa v katerem živimo, kot bi si na prvi pogled mislili. Hkrati pa nam govori, kako se časi, vsemu navkljub, vendarle niso zelo spremenili. Mestne, seveda trgovsko naravnane okrasitve in v zadnjih letih žal že tudi vaške in po domovih, niso več praznične, temveč predpraznične. Že kmalu po prazniku Vseh svetih se začno in kakor, da bi želele pokriti ali skriti dejanskost življenja, ki v meglenih in temačnih dneh pozno jesenskega in zgodnje zimskega časa pridejo še bolj do izraza. Za nekaj časa nas spretno umaknejo iz stvarnosti v navidezni svet, ki nam ustreza. Kdo bi si pa ne želel pobegniti iz v marsičem zmedene in tolikokrat tudi krute stvarnosti? Ne da bi se dobro zavedali, pa nam prav to vzame praznike. Prikriti ali z okrasjem zakriti svet nas zmede in omamno postavi v občutek navidezne dobrosti in prijetnosti, kjer odrešenja niti ne potrebujemo več. Ko pa to s praznikom spregovori, smo že toliko izčrpani in popraznovanjsko utrujeni, da ga več ne opazimo in se slej ko prej znajdemo v še bolj okleščeni in kruti resničnosti vsakdana.

V medsebojnih doživljanjih je podobno. Tako kot s stvarnostjo se težko soočamo tudi drug z drugim, zato medsebojne odnose prelagamo kamorkoli drugam, še posebej v zakonodajo. Z njo, kot s predprazničnim okrasjem, želimo zatrpati vse pomanjkljivosti in luknje. Sprejemamo vedno nove zakone, podzakonske akte in razlage zakonov in želimo, da bi bilo vse dorečeno, s tem pa prelagamo odgovornost drug za drugega na druge, morda odvetnike ali drugo, zakone in sodišča. Le da se nam spet ni potrebno z nikomer in z ničemer spogledati, temveč se v ozadje te navlake lahko umaknemo in skrijemo, ko je potrebno. Tu pa se začne šele prava kalvarija, ker nas obvladuje strah in nimamo več verodostojne slike o življenju. Stvari, ki smo jih z zakonodajo določili pa nam uhajajo izpod rok, ker bolj, ko jih želimo natančno opredeliti več je priložnosti da bodo ostale nedorečene in spolzke ter zavajajoče. Ljudje pa smo se oddaljili drug od drugega in se kakor mesta z okrasjem, zavili v navidezno varnost z vsemi mogočimi pravicami, enakopravnostmi, varuhi takšnih ali drugačnih pravic, sodišči in podobnim. Živimo lahko le še z navodili za uporabo, kjer pa tudi ta postajajo tako zelo zakomplicirana, da jih slej ko prej ne razumemo več. In ni ga koraka, ki bi ga naredili, za katerega bi nas nekdo ne mogel preganjati, kaj šele besede ali dejanja, ki bi ne bilo že nasilje ali kratenje pravic. Ljudje smo postali kot kaktusi, ki, kjerkoli se ga dotakneš, te lahko piči. V resnici gremo še dlje in ne ostajamo samo pri piku, včasih se pustimo pikniti, še posebej če je iztožljiv. Mnogi medčloveški odnosi so postali poligon za iztožljivost odškodnin, kjer dobiva človek le še toliko pomena in vrednosti, kot bo znesek iztoženega.

Nekaj podobnega se je dogajalo v Palestini v času Jezusovega rojstva in njegovega javnega delovanja. Množica zapovedi in prepovedi je krojila življenje farizejev in jih razčlovečila do te mere, da so v sebi povozili sleherno sočutje, se razčlovečili in se tako okrasili, da so dobili občutek odličnosti in začeli brez sramu čistunsko kazati na druge. Eden izmed tistih Jezusovih dveh, ki sta šla v tempelj molit, nam to lepo pokaže. Takrat in danes, kako daleč in tako blizu.

Mi se morda nad tem čudimo, za nas je povezava med takrat in danes presenečenje, za Gospoda, ki nas pozna mnogo bolje, kot mi samega sebe pa ne. Zato spet prihaja, vedno znova prihaja in prihaja na najprimernejši način.

V zakomplicirano okolje, polno pretvez, dvoličij in izmikanj stopa neposredno, tako zelo, da bolj ne gre. Pred nami je kot nebogljeni otrok, tak kakršen je in tak ostaja skozi vse svoje življenje, tja do zadnjega zdihljaja, ko se spet izroča v Očetovo naročje. To kar naredi, je tako zelo ustrezno, da bolj ne bi moglo biti. Takšen način odrešenja človeku nikdar ne bi prišel na pamet, še posebej ne, če bi mu bile dane božanske zmogljivosti. Teh bi se vsakdo izmed nas polastil za vse kaj drugega, zagotovo pa ne za nebogljenost. In vendar vsi ugotavljamo, da je prav to najbolj verodostojno in učinkovito. Tu lahko le zavzdihnemo, resnično, to je božje, kajti samo njemu lahko kaj takega pade na pamet. Pravzaprav mu ne pade na pamet, temveč to je stalno v njegovi zamisli. Zato je božič vedno novo božje pripovedovanje, kaj je človek, kaj je vsakdo izmed nas. Mi pa smo tisti, ki smo povabljeni k odzivu v katerem imamo izbiro, kajti božja ljubezen je svoboda, da se temu nagovoru odpremo, pred jim razgalimo in pustimo da vstopi v nas, ali pa se pred njim pokrijemo, okrasimo in skrijemo. S prvim človekom smo zaznamovani in udarjeni s slednjim, z novim Adamom pa nam je vedno znova ponujena priložnost za nov začetek.

In tu smo v teh dneh. Sebe in slehernega s katerim se s temi besedami srečujem vabim, da gremo skupaj na pot po stezah deteta, otroka, ki je v nas, le prebuditi ga je treba. Ponižno si priznajmo, kako zelo smo si v marsičem na istem. Ne pohujšujmo se drug nad drugim, ker za to ni razlogov, saj nam v verodostojnem razmisleku o samem sebi ne more biti nič človeškega tuje. Med resničnimi ljudmi ni pohujševanja, vsakemu izmed nas se lahko čisto vse zgodi, tudi vse zgoraj opisano iz današnje stvarnosti. Preprosto postanimo drug pred drugim to kar smo in se sprejmimo ter prepustimo drug drugemu v svojih šibkostih, kot se Dete prepusti v svoji nebogljenosti. Tako ukročeni si sezimo v roke, kot nas krotko nagovarja s stezanjem svojih ročic proti nam Najsilnejši vesoljne in človeške zgodovine.

In ne pozabimo še nekaj. Predno bomo stopili do bližnjega, ker to lahko ne bo šlo, se prepustimo Njemu. Dobra spoved je več kot si mislimo. Ko bomo v njej spregovorili Bogu, bomo postali zgovorni tudi med seboj.

Do jaslic in do človeškega v človeku je lahko zelo daleč, je pa tudi čisto blizu. Na srečo ali pa žal pa je bo Božjem koraku, ki je že storjen in je vedno znova storjen, samo še od vsakogar izmed nas odvisno, kako je s tem pri njem, pri meni.

Jože Planinšek, CM