Iz zanke neodzivnosti in pasivnosti

„Tiho bodi, dol glej in si svoje misli!“

Pri nas na vasi in tudi doma sem kot otrok večkrat slišal nasvet: „Tiho bodi, dol glej in si svoje misli!“ Nasvet so običajno izrekali starejši ljudje, naslovniki pa smo bili otroci in mladina. Izrekali so ga v prav posebnih situacijah. Kadar je na vasi prišlo do spora med dvema sosedoma, ki sta potem kar tekmovala, kdo bo na svojo stran dobil čim več sovaščanov. Kadar se je pojavil kak zanesenjak z neko novo in čudno idejo ter nas hotel z gorečim prepričevanjem pridobiti na svojo stran. Kadar so socialistični učitelji udrihali po krščanstvu in je bilo preveč tvegano, da bi jim kakšno zabrusil nazaj.

Skratka, obnašanje po vzorcu „tiho bodi – dol glej – svoje si misli“ nas je obvarovalo nepotrebnega izpostavljanja v javnosti in zdrsov v škodljive zdrahe. Temeljilo je na stoletni izkušnji naših kmečkih očetov in mater, ki so morali znati preživeti v takšnih in drugačnih družbenih in političnih okoljih. Vsak del nasveta je po svoje dragocen. „Tiho bodi“ – pazi na besede, molk je zlato. „Dol glej“ – ne pusti, da skozi tvoje uči preberejo tvoje misli in ugotovijo tvoje razpoloženje. „Svoje si misli“ – v duši ohrani prostor za svobodno in le tebi lastno misel.

Toda nasvet se lahko izkaže za zahrbtnega. Če vedno dol gledaš in si tiho, si na koncu soodgovoren za družbeno zlo. Podobno kot je bila molčeča večina Nemcev na koncu soodgovorna za zlo nacizma. Če vedno dol gledaš in si tiho, daješ prostor ljudem, ki so naduti, oblastni in požrešni. Ti te bodo posredno ali neposredno izkoristili in oropali. Ko boš dvignil glavo in hotel biti glasen, bo prepozno. Če vedno dol gledaš in si tiho, ne boš svetu predal najlepšega, kar je v tebi – tvoje vere, upanja, ljubezni.

Za kakovostno življenje je potrebno oboje: zdrava zadržanost in zdrava odzivnost. Včasih je res bolje biti tiho in se zateči v svojo „notranjo celico“ – kot je intimno središče človeka imenovala sv. Katarina Sienska; včasih se je treba odzvati in takoj dvigniti glas – po vzoru sv. Janeza Krstnika, ki se ni ustrašil Heroda. Sveti Duh naj nas sproti navdihuje, kar je najbolj primerno in prav.

„Počivaj, jej, pij, bodi dobre volje!“

Če smo v prejšnjih desetletjih bili apatični in neodzivni, ker smo se bali „gospodov“in „tovarišev“, se dandanašnji zdi, da smo apatični in neodzivni predvsem iz nekega drugega razloga. Blagostanje, polni hladilniki, 200 televizijskih programov na domačem televizorju, računalniška virtualna galaksija,… nas spreminjajo v brezbrižneže in neodzivneže, kot jih še ni bilo. Včasih je bilo „tiho bodi – dol glej – svoje si misli“, danes je „tiho bodi – v telefon glej – nič ne misli“.

Da je blagostanje lahko past, pove že Peta Mojzesova knjiga, v odlomku, ki ga katoliški obrednik predvideva za blagoslov stanovanj in hiš: „Ko boš jedel do sitega, zidal lepe hiše in v njih prebival, ko se ti bo množilo govedo in drobnica, množilo srebro in zlato in vse tvoje imetje, glej, da se tvoje srce ne prevzame in ne pozabiš Gospoda, svojega Boga, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti“ (5 Mz 8,12-14).

Starozavezni nauk pravi, da je blagostanje lahko vir prevzetnosti, napuha. Napuha, ki se kaže kot duhovna in spoznavna motnja. Napuhnjen človek namreč kmalu več ne vidi realnega stanja in ne spoznava Božjih del. Še več, blagostanje človeku odvzame pozitivno življenjsko napetost. Človek se poleni, miselno posurovi in družbeno zaspi. V Lukovem evangeliju beremo, kako razmišlja bogataš: „Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje“ (Lk 12,19). Vzorec „počivaj – jej – pij – bodi dobre volje“ sam po sebi ni slab. Počivati, jesti in se veseliti se je treba. A ko pretiravaš z njim, je to vzorec, ki te pripelje v brezbrižnost in ne-razmišljanje. Gledaš vase, rasteš v egoizmu in vse manj možgančkaš.

Vzorec „počivaj – jej – pij – bodi dobre volje“ je danes za marsikoga malodane dogma. Zlasti mladi so zlahka kot očarani nad formulo „ne preveč delati – zelo pa žurirati“. Toda tovrstna življenjska drža je kratkega diha. Ekonomska in moralna kriza, ki smo ji zdaj priča na Slovenskem, se je zaredila tudi zaradi družbeno pasivnih, neodzivnih, žurerskih in vase zagledanih ljudi iz srednjega in nižjega sloja. Povedano drugače, straža (njih družbena budnost) je zaspala, tat (korupcija) je opravil svoje.

Izstop iz pasivnosti

Kako se dvigniti iz pasivnosti? Najslabši izhod iz pasivnosti in apatičnosti je tisti, ki se zgodi v obliki nenadnega jeznega izbruha. Dolgo tiščiš v sebi, nato ponoriš. In ker ponoriš, zadeve poslabšaš. Primer jeznega izbruha je revolucija. Revolucija nas res na hitro dvigne iz pasivnosti, a ker je jezna, se pravi nekontrolirano čustvena, smo udeleženci zlahka manipulirani od „poklicnih“ revolucionarjev. Z revolucijo na koncu ustvarimo več problemov, kot jih rešimo. Zgodovina uči, da z revolucijo samo menjamo tistega, pred katerim smo tiho, gledamo dol in si svoje mislimo. Pred revolucijo se mu je reklo „gospod“, po revoluciji mu rečemo „tovariš“.

Izhod iz pasivnosti se prične z zavestjo o lastnem dostojanstvu in lastnem poslanstvu. Rečem si: Moje krščansko in človekovo dostojanstvo je takšno, da ne morem in ne smem biti družbeno neodziven. Usoda drugih in usoda celotne skupnosti, celo celotnega človeštva, je moja usoda. Če te razsežnosti nimam, je prizadeto moje lastno poslanstvo. Nisem to, kar bi moral biti.

Da pridemo do jasne zavesti, kdo smo in kaj nam je storiti, je pogosto potrebno očistiti spomin. Stara vzgoja „tiho bodi – dol glej – svoje si misli“ je zlasti v katoličanih pustila posledice. Marsikdo je ostal v zanki neodzivnosti in pasivnosti, ker ga je strah izpostaviti se v javnosti. Enako nas je lahko v obdobju gospodarske rasti in utopije blagostanja poškodoval vzorec „počivaj – jej – pij – bodi dobre volje“. Marsikdo se ne premakne, ker noče iz t.i. „cone udobja“ – četudi materialne udobnosti več ni. Pred nami zna biti nekoliko boleča naloga soočanja samih s seboj in globinskega moralnega očiščenja. Ozdraviti od pasivnosti namreč pomeni kaj več kot zgolj spremeniti nekaj življenjskih navadic in razvadic.

Za kristjana najbolj odlična pot je tista, ki se je je „priučil“ s sveto birmo. Naloga spreminjanja sveta sovpada z darovi Svetega Duha. Vključenost v notranje Božje življenje nam odpira oči za potrebe bližnjih. „Kristusova ljubezen nas stiska,“ pravi sv. Pavel (2 Kor 5,14). Kar bi lahko tudi prevedli: „Kristusova ljubezen nas priganja, žene, sili v dejavnost…“ V Prvem Janezovem pismu pa beremo (3,16-17): „Ljubezen spoznavamo po tem, da je On dal življenje za nas. In takó smo tudi mi dolžni dati življenje za brate. Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim?“

Branko Cestnik

 

  • Sonja Mastnak
    Odgovori

    zanimivo in lepo napisano….bom večkrat prebrala….marsikje se najdem….hvala

  • Vincencij Dreo
    Odgovori

    V Svetem pismu piše: »Neprestano molite; hvaležni bodite v vsem.«

    Zakaj bi moral svojim molitvam posvetiti več pozornosti?

    Pavel razloži skrivnost molitve: »Prav tako tudi Duh prihaja na
    pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti,
    toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi« (Rim 8,26).

    Hočem biti odziven; želim iz pasivnosti !

    Svojim molitvam bom že sedaj, v adventu, posvetil več pozornosti
    in se odzval Božjemu vabilu, da preložim vse svoje skrbi nanj,
    »saj on skrbi za vas« (1 Pt 5,7).

    Amen.

  • Sara Crepinsek
    Odgovori

    Še kako res! Meni je prava umetnost iskati ravnovesje med vsem kar našteva avtor. Ravnovesje med lastnim vedenjem, dogajanjem v okolici, iskanjem resnice. Ustvariti si lastno mnenje je težje, kot bi si kdo mislil. Katero mnenje pa ni vsaj rahlo zmanipulirano? Je sploh možno ustvariti si mnenje, brez tega, da nekdo vpliva nate? Ustvariti si mnenje in preživeti!

  • Karmen Kristan
    Odgovori

    Dobro razmišljanje, hvala. Sama sem sicer med tistimi, ki bi lahko bili večkrat tiho pa bi “bolje” vozili skozi življenje, vendar z neko grenkobo v srcu. Kajti ko ne izrečem besede, ki bi širile prostor resnici, pravici, ljubezni…če ne izpljunem grenkobo razočaranja, upora, krivičnosti…potem ostane v meni kot grenka usedlina strahopetnosti in celo dvoličnosti. Strinjam se s tem, da se zlo se ne dogaja zaradi peščice tistih, ki ga delajo, ampak zaradi množic teh, ki to molče dopuščajo. Materializem, ki s pomočjo modne industrije hrani nenasitno potrošništvo pod sloganom “MORAM IMETI” poneumlja ljudi ker preusmerja misli predvsem na ukvarjanje s stvarmi ali za srečo in večnost nepomembno kramo. Na drugi strani je medijski imperij, ki centralizirano in enostransko plasira v svet predvsem laži, z namenom oblikovanja javnega mnenja, političnega prepričanja in popačenega pogleda na dogajanja v svetu. V filmu Kaos sveta trije novinarji, ki še kot eni od redkih, poročajo s terena, to potrjujejo. (https://www.youtube.com/watch?v=toBBCXHkGZc)Poleg tega nas bombandirajo s slabimi novicami in prikazovanjem življenja zgolj v njegovi temni plati in težavnosti. Gledanje televizije, brskanje po spletu in branje časopisov nas vedno bolj potiska v strah pred negotovo prihodnostjo. Ekološka kriza, reke beguncev, lakota, vojne, bolezni in naravne nesreče, izumiranje narodov, upad vere…in še in še, kot da bi se nič dobrega ne dogajalo več. To nam povzroča kroničen stres, ki nas kaj kmalu pripelje v bolezen. O tem sem pisala na svojem blogu.(https://vsedobro.wordpress.com/2016/12/12/slabe-novice-povzrocajo-stres-ta-pa-smrt/) Poleg tega so ljudje, ki so v stresu, prestrašeni, bolani, zbegani, zmanipulirani…sužnji, lahko vodljivi in predvsem tudi brez moči, da bi začenjali kakšne revolucije. To pa tudi je interes peščice vladajočih bogatašev.

  • Alenka Slapšak
    Odgovori

    Nastavljeno ogledalo? Ja. Še kako se v zapisanem prepoznam…
    Laže je biti tiho kot pa tvegati in povedati drugačno mnenje…
    Pogosto, iz različnih strahov, molčimo in kimamo, ter se mogoče že naslednji trenutek zgražamo nad odgovornimi…, pa smo (so)odgovorni, naj si bo v družini, na vasi, v Cerkvi, v domovini…, vsi. Tudi navadni “pikzigmerji”…
    Kot apostol Peter pred deklo…
    Tajimo lastna prepričanja, vrednote, čutenja…
    Kdaj bomo kot Peter “potem”??

    Ko “cona udobja” ne bo več cilj in malik…,
    ko bomo Sv.Duhu dali “zeleno luč”,
    ko bomo zares obrnjeni v Večno smer..
    A izsiliti se ne da… Tudi želeti kot da včasih ni dovolj… V izročanju vsega Jezusu je pot…

    V teoriji vem…, a praksa je pogosto vse kaj drugega kot to…, zato pa računam na Božje usmiljenje… 🙂

  • Simon Brdnik
    Odgovori

    Razmišljanje ob tej temi mi daje meni, verjetno pa tudi večini vprašanje, kaj je sploh še moje lastno mišljenje in prepričanje in poraja se mi tudi vprašanje, kakšen je sploh moj odnos do resnice in pravice? Najlažja življenska pot je nojevsko zakopanje glave v pesek in nič videti in nič slišati. Godrnjanje ob raznih življenskih neprijetnih dogodkih je neproduktivno, ker sem, oziroma smo bili tiho in spet sem, oziroma smo nojevsko zakopali glavo v pesek ! In moje, oziroma naše življenje gre svojo pot naprej. Kako dolgo še ?

  • Andreja Gumzej
    Odgovori

    Pri mladih že dlje časa opažam, da jim je od vsega naštetega (tiho bodi, dol glej in svoje si misli) ostalo le še zadnje omenjeno. Za razliko od starejše generacije pa »si svoje misli« ne govorijo tiho v svoji notranjosti. Razglasijo ga javnosti, a v varnem zavetju anonimnih anket vseh vrst, na socialnih omrežjih, forumih … Ta za-hrbtnost daje polet kritizerjem in vprašanje je, koliko je prostora za svobodno misel v taki duši.
    Odzivnost mladih in manj mladih je res zreducirana na družabnost. Tako organizatorji športnih in zabavnih prireditev štejejo obiskovalce v tisočih, dobrodelne jih naštejejo do nekaj sto, kulturne še manj ali mnogo manj. Koliko ljudi bi prišlo na javno tribuno o graditvi novega trgovskega centra ali pride na javno razgrnitev prostorskega načrta? Pokonci se postavijo, ko hočejo višje plače, subvencije, pokojnine ali ko nočejo radarjev, begunskega centra, skratka ko gre za takoj izmerljivo korist. Družbena neodzivnost ima pa kar razvejane korenine. Ob vsakih volitvah se sprašujem, zakaj se ljudje otepajo kandidature, razen prvopisanih. Seveda lahko gre za strah. Pred čim? Neuspela kandidatura (bohnedaj drugič) pomeni javno nezaupnico in od nje ni več daleč do občutka osramočenosti. Kako naj ljudje zastavijo svoje ime za nekoga, ki je samo po funkciji ali po minulem delu (čeprav ga je že zdavnaj povozil čas) prvi na volilni listi? Kako ohraniti svoje dostojanstvo, če si ponižan na raven sredstva za dosego cilja?

Dodaj odgovor za Sara Crepinsek Prekliči odgovor